Orodja

Prva in zelo pomembna faza fotogrametrije je seveda zajemanje slik. Na začetku bom uporabljal fotografije ustvarjene s fotoaparati ali pametnimi telefoni, sledilo bo tudi uporabljanje sistemo kot so Lidar, laserscan in druge za ustvarjanje 3D-objektov.

Fotoaparat

Vprašanje, ki mi ga pogosto zastavljajo v zvezi s fotogrametrijo, je, kateri fotoaparat je najboljši. Odgovor ni povezan z blagovno znamko ali modelom, ampak z vrsto značilnosti. Prva značilnost je ločljivost, tj. končna velikost slike izražena v pikselih, ki jo bom uporabil, pa tudi kakovost ustvarjenih slik. Več pikslov bom imel na voljo, več podatkov bo programska oprema uporabila za rekonstrukcijo slike. Fotografije z večjo ločljivostjo omogočajo ustvarjanje večjega števila točk v t.i. point cloudu, ki ga ustvari fotogrametrična programska oprema, kar vodi do boljše podrobnosti končne mreže in večje podrobnosti teksture. Boljši in večji bo senzor, boljša bo končna definicija slik. Kakovost slik pa je odvisna tudi od kakovosti leč, ki jo boste uporabili. Priporočljiva je uporaba t.i. »prime« leč, saj leče z zoomom pogosto povzročajo kromatske aberacije, vendar je to vedno treba presoditi glede na motiv, ki ga želite poslikati. Ta navodila kažejo na uporabo DSLR (Digital Single Lens Reflex) ali Mirrorless visokega cenovnega razreda, vendar to ni vedno najboljša rešitev, še posebej če ne poznate dobro orodja, saj lahko pogosto tudi pametni telefon ali dober fotoaparat srednjega cenovnega razreda opravita odlično delo.

Seveda je tudi fotoaparat srednjega cenovnega razreda boljši od pametnega telefona, tako zaradi kakovosti optike kot tudi velikosti senzorja, čeprav novejši pametni telefoni imajo izredno dobro kakovost. Kot smo že omenili, večji senzor pomeni več podatkov, ki so nam na voljo. Poleg tega imajo fotoaparati tudi veliko nastavitev, ki jih lahko določimo, ena od glavnih pa je možnost shranjevanja slik v formatu RAW.

RAW je brezizgubni format (lossless) in ohranja vse lastnosti zajete slike in ne obdeluje podatkov slike kot format JPEG. To povzroča večjo velikost datotek in je še en razlog, zakaj je bolje izbrati fotoaparat, čeprav nekateri najnovejši pametni telefoni višjega cenovnega razreda omogočajo shranjevanje v formatu RAW.

Format RAW omogoča spreminjanje značilnosti slik v fazi postprodukcije, kar bomo videli v neslednjih lekcijah.

Stojalo

Poleg kamere ali pametnega telefona, moramo v kompletu upoštevat tudi stojalo, ki nam bo pomagalo pri najbolj problematičnih posnetkih, povezanih z osvetlitvijo.

Stojalo mora biti lahko, ker ga bomo pogosto premikali, njegova teža se prišteje k teži fotoaparata. Glede na to, da fotogrametrija lahko predvideva tudi 300 ali več slik za en motiv ali ambient, se teža in trud premikanja stojala in fotoaparata na dolgi rok pozna. Da vam dam primer, pogosto sem moral imet 10.000 posnetkov za vse objekte in fotografiranje je trajalo cel dan. Stativ je še posebej koristen v slabih svetlobnih razmerah. Stativu je treba dodati seveda fotografski glavo.

Bliskavica

Bliskavica je nepogrešljivo orodje v slabih svetlobnih razmerah, zato sem eno lekcijo posvetil izključno uporabi fotogrametrije v okoljih s slabim osvetljenjem kot so jame ali neosvetljeni interieri.

Kartice

Format RAW ustvarja zelo velike datoteke, zato je priporočljivo imeti vsaj eno dodatno kartico z ustreznimi lastnostmi. Kartice morajo biti zmogljive in hitre, da bi razumeli razlike, opišem pomen kratic, ki jih vidimo na karticah.

Kartice, ki se običajno uporabljajo v digitalnih fotoaparatih, so t.i. Secure Digital, znane pod kratico SD za standardni format ali MicroSD za manjši format. Kratice so enake v obeh formatih.

Prva stvar, ki jo je treba upoštevati, je zmogljivost, izražena v GB (gigabajtih), zadnje čase pa so na voljo tudi prve kartice z zmogljivostjo 1 TB (terabajt) ali več. Zmogljivost je označena tudi s kratico SDXC, ki pomeni (eXtended Capacity) in se začne pri 64 GB. Kartice tega tipa so običajno formatirane s sistemom datotek exFAT ali FAT64. Na sliki spodaj je označena kratica na treh karticah.

Oznaka s številko v krogu, na sliki imajo SD kartice številko 10, označuje razred, ki v tem primeru potrjuje minimalno hitrost pisanja 10 MB/s (megabajtov na sekundo). Na kartici dobimo tudi dodatno označbo hitrosti, označeno z U in številko 3 v notranjosti, med dvema karticama na sliki pa je razlika, označena z rimskima številkama I (SD kartica na desni) in II (SD kartica na levi). Te oznake in lastnosti kartice so pomembne, če želimo fotografirati v formatu RAW.

Kartica na levi je UHS (Ultra High Speed) Class-II U3, ki označuje minimalno hitrost pisanja 30 MB/s s hitrostjo vodila (bus) 312 MB/s. Kartica v sredini je UHS Class-I U3 z minimalno hitrostjo pisanja 30 MB/s, vendar s hitrostjo vodila le 104 MB/s. Hitrost MicroSD kartice je podobna drugi SD kartici.

Na nekaterih karticah je navedena hitrost branja (R – Read) in pisanja (W – Write) Če je navedena samo ena hitrost, se običajno nanaša na hitrost branja (npr. pri drugi SD kartici).

Na karticah je mogoče najti še oznako, sestavljeno iz črke V, ki ji sledi številka. Oznaka označuje zagotovljeno hitrost pisanja za video. V primeru dveh kartic SanDisk na sliki je oznaka V30, kar pomeni, da kartici lahko snemata video s hitrostjo 30 MB/s. V primeru kartice Lexar pa je hitrost 60MB/s (V60) Ta oznaka je za našo uporabo skoraj nepomembna.

Nekatere kartice imajo tudi drugo oznako, na primer 1000X, 1800X ali 2000X, ki označuje razmerje hitrosti v primerjavi s klasičnim CD-ROM-om. Za hiter izračun pomnožite številko, navedeno na kartici, s hitrostjo zapisovanja 150 Kb/s. Kartice Lexar običajno navajajo to številko.

Kartica MicroSD ima še črko A, ki ji sledi 1 ali 2, kar označuje kompatibilnost z operacijskim sistemom Android. Ta oznaka je za namene fotogrametrije ali fotografiranja nepomembna.

Dodatno orodje

Koristen pripomoček za kalibriranje slik v postprodukciji je Color Checker. Color Checker je precej drag, vendar je za popolno kalibriranje slik pripomoček, ki ga je treba imeti vedno pri sebi med fotoskeniranjem. Najbolj uporabljan je Color Checker Passport podjetja X-Rite.

Kalibracijo bomo videli, ko bomo optimizirali posnetke v programski opremi za obdelavo slik.

Drugi koristni pripomočki so lahko merilni trak za določanje velikosti predmetov ali prostorov, polarizacijski filter za odstranjevanje morebitnih odsevanj, prenosni reflektor in, če predvidevamo dolga delovna obdobja, tudi niz dodatnih baterij z ustreznim polnilnikom z dodatnimi baterijskimi paketi.

Kot sem že omenil na začetku, se fotogrametrija lahko izvaja tudi z drugimi metodami zajemanja slik. Ogledali si bomo, kako uporabiti posnetke videa, posnetega z GoPro ali videokamero, in kako s posebno programsko opremo rekonstruirati prostore iz 360° slik.

Skratka so orodja za fotogrametrijo sledeča:

DSLR ali mirrorless kamera z dobrim objektivom ali pametni telefon, ali videokamera, ali 360 kamera
Dodatne kartice
Dodatne baterije
Stativ
Color Checker
Polarizacijski filter
Bliskavica (za prostore s slabo osvetlitvijo)
Reflektor (za uporabo v posebnih situacijah)
Merilni trak (kot orodje za preverjanje)

V naslednji lekciji, ki bo na voljo konec meseca konec januarja 2026 bomo videli, kako zajemati slike.